Fakti i rozdumovany pana Mihala Gornyka o tim kelqo nas wst u Vojvodini abo Serbi>
|
ČI ZNAME KELJO NAS TU IŠČE JEST...
...Zname, hto sce znac, treba ljem šednuc ta vičitovac i vipisovac sebe statistični podatki objavjovani u oficijelnih dokumentoh, novinoh, časopisoh. Nje treba hljedac daljeko, sicko možeme najsc u dokumentoh Statističnoho zavodu, ta i naših vidanjoh, u Ruskim Slove, ročnih zvitoh Hreko-katoljickej cerkvi o vinčanih, rodzenih, umartih, vistkoh o dzecoh u školoh, o tim barz dokumentovano pisal prof. dr Saša Kicošev (Ruske Slovo, 25. februar-10. marec 2000.), jest dosc toho u starih i novih kalendaroh, itd., a najvecej u vihljedovacih robotoh Mironja Žiroša. Nje čežko šisko toto anji porozumic, bo še z najvekšej časci robi o čisloh i faktoh visnovanih na realnih obstavinoh, a voni hutorja jasno i hlasno, dva i dva všadzi i vše štiri. Sliku htora nam še zoz faktoh ukaže treba uporedzic zoz realnoscu kolo sebe, zoz obstavinami u svojej fameliji, u famelijoh naših rodzinoh i sušedoh, spomnuc še jaki nam buli našo djidove i babi, tam dagdze 1940. roku, keljo mali dzeci, z jakima ih menami kresceli u cerkvi, dze žili i na jakim jaziku medzi sobu bešedovali. A ked zme už i sami djidove, vec nam popatric na svojo dzeci i unučata, keljo ih mame, dze nam žiju, zoz kim še ženja i odavaju, na jakim jaziku z njima bešedujeme. Ked zoz toho stanovisku popatrim na svojih, alje i na druhih okolo, vidzim že nam jeden i druhi djido i baba mali po pecero dzeci, ženjeli še i odavali medzi svojima, ih sinove i dzivki po trojo-štvero, unuki po jedno-dvojo, praunuki po jedno, a dluho i na toto jedno trebalo čekac, zoz unukami i praunukami djido i baba najčastejše bi nješka mušeli bešedovac po serbski, z dzepojednima bome nje mohli bi njijak, bo anglijski, njemecki, švedski, francuski i druhi stranski jaziki djido i baba nje znali...
***
Na ostatnjim popisovanju žiteljoh u Serbiji 2002.roku ukazalo še že nas Rusnacoh jest 15.905, a na popisovanju otrimanim 1991. bulo nas 17.795, co znači že še čislo našoho narodu za toti dzešec roki i par mešaci zmenšalo za 1.890. Z druhima slovami, ked rahunok točni, z roku na rok zme traceli po 180 osobi, vecej jak jeden procent žiteljstva!
Potverdzuje še, toto co zname i vidzime i sami kolo sebe – že nas jest vše menjej, topime še jak šnjih na jarnjim slunku. Fakt že še topja i druhi narodi kolo nas, i vekšinski i menšinski muši še brac na rozum ked še o tim bešeduje, bo von potverdzuje že mi njijaka nje vinjimka, anji u tim že nas jest všeljijakih, anji u tim že nas jest vše menjej. Patjce ljem co Serbi hvarja na rezultati popisovanja (»Serbija bez podmladku«, »Bila kuga bere svojo po Serbiji«, »Serbija umera«, itd.), patjce co še slučuje zoz Veljko-Rusami, slučuje im še prave toto iste co i nam, z roka na rok ih vše menjej, ta až i po istomu procentu jak i nas, a ih tam jest 250 milioni i sami su sebe panove. Slučuje še toto i druhim narodom širom šveta, na peršim šore tim malim, rozšatim i podzeljenim medzi vecej deržavami (spram statistikoh OUN, každoho roku širom šveta njestava, ščezuje dzešatki malih narodoh). Hto še sce do toho prešvečic, naj opatra i prepatra web-sajti OUN, OEBS, Sovitu Evropi, UNPO, Helsinškoho odboru i druhih medzinarodnih organizacijoh htori toto provadza. Najdze tam i Rusinoh u Zakarpatskej Ukrajini i zakarpatski-rusinski jazik viznačeni medzi narodami htori ščezuju. Pravda že to nje potjiha za nas, Veljko-Rusoh, Njemcoh, ta i Serboh i druhih išče vše ostanje na dluho, obstavini še hodni premenjic na ljepše, a mi tracime »osnovnu substancu«, tracime sposobnosc reprodukovanja i zvekšovanja...
Vihljedovac pričini tomu co še slučuje z nami všeljijak treba i každe dumanje može buc ljem na hasen, bo ked sceme problem rišic, mušime ho perše porozumic. Ked sceme porozumic co še to z nami, od kedi i preco slučuje i co nam robic daljej, mušime še ohljadnuc na prešlosc i hljedac fakta, ta prisc do odvitoh i do zaključenjoh.
Ta co nam fakta ukazuju!?
-P e r š e, ukazuju nam že na popisovanjom žiteljstva u Vojvodini 1880. roku, bulo to perše urjadovo popisovanje žiteljstva u Vojvodini, naših Rusnacoh, zapisanih jak Ruteni bulo 9.299, co znači 0,8% šickoho žiteljstva u Vojvodini. Pribljižno zoz takim procentom učastvujeme i nješka, co vihodzi zoz rezultatoh ostatnjoho popisovanja. Na osnovu toho bi še mohlo povesc – tu zme i nješka dze zme buli pred 120 rokami, alje to bi nje bul odvit na postavene pitanje.
-D r u h e, ukazuju nam že še u deceniji 1880-1890. čislo naših zvekšovalo po stopi od 1,9% ročnje, u deceniji 1890-1900, po stopi od 1,5% ročnje, u času dvoh decenijoh 1910-1921. čišlo naših zvekšovalo po stopi od 0,1% ročnje (buli to časi Peršej švetovej vojni ked našo precerpeli veljki potrati). To znači že mi už 1921. buli dzeška na – »pozitivnej nuli«, teljo ljem že zme še otrimovali.
-T r e c e, perše popisovanje posle Druhej švetovej vojni 1948. roku u tedišnjej Juhoslaviji ukazalo že še čislo Rusinoh-Ukrajincoh, jak zme tedi vjedno pod jednim menom buli vikazani u deržavnej statistiki, uporedzene zoz predvojnovim zvekšalo po stopi od 2,3% ročnje, alje u rokoh 1948-1953. spadlo na 0,9%, a u rokoh 1953-1971. spadlo na 0,5% Keljo toto nahle zvekšovanje zapisane 1948. roku treba pripisac nam, a keljo Ukrajincom to nje ljehko povesc..
-Š t v a r t e, u deceniji 1971-1981., z nadpomnucom že zme na popisovanju 1971. buli vikazani jak Rusini, rozdzeljeni od Ukrajincoh, stopa zvekšovanja vinošela – minus 0,3%, a u deceniji 1981-1991. – minus 0,9%, z druhima slovami bulo zmenšovanja, a nje zvekšovanja! Potverdzuje še zoz tih podatkoh že še otrimovanje žiteljstva na skoro istim urovnju u rokoh 1910-1921. predluželo posle 1971. i prešlo do opadanja, do tracenja osnovnej substanci, co bi mohlo značic že zvekšovanje zapisane 1948. treba pripisac vecej Ukrajincom jak nam, Rusnacom...
Toti rušanja u novših časoh možeme vidzic u tej tabljički
R o k............Natalitet......................Mortalitet....................Prirodne zvekšanje ( u promiloh, co znači rodzenih-umartih na 1000 žiteljoh) (u %) 1950................27,2.......................12,2..................................................15,0 *) 1961................18,0.......................9,7................................................... 8,3 1971................12,9.......................13,7.......................................minus....0,8 **) 1981................12,2.......................14,3.......................................minus....2,1 1991.................11,0......................14,2.......................................minus....3,2 *) Vjedno z Ukrajincami **)Perširaz Rusnaci upisovani sami
Nje čežko vidzic, perše že kedi toto zmenšovanje počalo i druhe co vono značelo za realne, apsolutne čislo našoho narodu. Ked toto išče nje dosc, povedzme že za dzešec roki 1971-1981. čislo nam še zmenšalo za 804 osobi, a za dzešec roki 1981-1991. za 1.653 osobi. Fahovci htori šicko toto vihljeduju virahovali, a mi prepisujeme jak i šicko co tu napisane, že od hevtih 804 »stracenih« osoboh 420 »njestali« pre zmenšane prirodne zvekšanje (vecej umartih jak rodzenih), a 318 asimilovani ljebo viseljeni, od hevtih 1.653 gu peršim še pripisuje 620 a gu druhim 1.033.
Gu tomu, ked sceme podpolno začarnjic sliku, možeme dodac i podatak že še za tricec roki, od 1961 po 1991., čislo Rumunskej menšini zmenšalo za 32,18%, Rusnacoh za 27,3%, Madjaroh za 23,0% i Slovakoh za 23,10%.
Šicko toto še vidzi i zoz podatkoh o apsolutnim čislu, po rokoh od 1948. do 2002.:
-1948......bulo nas vjedno zoz Ukrajincami u SFRJ..22.082 -1953........ i daljej tak...................................................23.038 -1961.........i daljej tak...................................................24.548 -1971.........nas Rusnacoh samih u SFRJ.....................20.109, Ukrajincoh.. 5.006 -1981.........i daljej tak...................................................19.305, Ukrajincoh.. 5.001 -1991.........i daljej tak............................................. .18.099, Ukrajincoh ..4.565 od toho Rusnacoh u Vojvodini. 17.795 -2002..........nas Rusnacoh samih u Serbiji..................15.905, Ukrajincoh ..5.354
Zoz podatkoh popisovanja 1991. i 2002. vidzi še že zme za toti dzešec roki straceli-zmenšali še za 1.890 osobi. Njet išče podatki zoz htorima bi še virahovalo keljo od toho pripisac zmenšovanju natalitetu, a keljo asimilaciji, viseljovanju i vojni, faktu že jedna časc nasoho narodu ostala u hranjicoh Republiki Horvatskej, itd. Ked už slovo o naših u Horvatskej, poznate že ih tam na popisovanju 1991. bulo 3.250, a na ostatnjim popisovanju 2002. roku 2.337, znači menjej 917 osobi. Očihljadno že še i zoz njima slučuje iste toto co i zoz nami ljem švidše – maju menjej novorodzenih jak umartih, viloženi su vecej asimilaciji i viseljovanju, a po šickomu voni precerpeli i vekši potrati od vojni 1991/95.
Alje, ked vežnjemo vjedno nas zapisanih u Serbiji (15.905) i u Horvatskej (2.337) vihodzi že nas u oktobre 2002. roku bulo 18.242, a to za 143 osobi vecej jak popisanih na calej teritoriji SFRJ bulo 1991. Ked tak, vec tu fahovcom ostava virahovac hto koho spreveda, či mi statistiku, či statistika nas.
Co še dotika zvekšovanja čisla Ukrajincoh, za 789 osobi u rokoh 1991-2002., toto bi še mohlo pripisac relativnomu stabilizovanju obstavinoh znuka ukrajinskej zajednjici, njestavanju straha od pripoznavanja svojej nacionalnej pripadnosci, a možebuc i vijašnjovanju za Ukrajincoh.jednoho čisla naših Rusnacoh, upisanih u Sojuzu Rusinoh i Ukrajincoh..
Ohabime Ukrajincoh na mire, vracime še na vinješeni statistični podatki, zoz htorih jasno vihodzi co še to, kedi i od kedi z nami slučovalo i jak zme prišli tu dze zme nješka. Co še dotika pričinoh, za fahovcoh tu njet njijakej tajni, nje trebalo bi buc njijakej tajni anji za takih co na obstavini u htorih žijeme patra z otvorenima očmi, vihljeduju realnosc, a zaključenja vivodza zoz faktoh.
***
Tu teraz prave mesto za toto co som o tih problemoh napisal 1994. i do Ruskoho Slova poslal 10. marca 1995. Tekst aktuelni i nješka, na teljo skorej že njigda nje našol mesta na bokoh Ruskoho Slova, nje bul objaveni. Prepisujem tot tekst tak jak je napisani (ked u Ruskim Slove pretrešu fijovki, može buc ho i najdu).
»ČI ZNAME KELJO NAS TU IŠČE JEST«
Nje znam či u naših sredstvijoh informirovanja, u Ruskim Slove, na Radiju ljebo na Televiziji bula prenješena i može buc komentarovana jedna vistka o demohrafskih rušanjoh u Vojvodini, objavena u »Borbi« 12.12.1994., pod naslovijom »Demografska kretanja u Vojvodini – Sve manje Manjina«. Vistka napisana po jednej informaciji pririhtanej za Viveršnu radu Vojvodini (nje povedzene hto informaciju pririhtal). U njej še konstatuje že še za 30 roki, od 1961. po 1991., čislo nacionalnih menšinoh barz zmenšalo, i to: Rumunoh za 32,18%, Rusnacoh za 27,13%, Madjaroh za 23,0% i Slovakoh za 13,10%.
Dumam že bi trebalo, ked už to nje bulo, nje zamerkoval som, nje ljem prenjesc toti podatki, alje i daco vecej zoz tej osnovnej informaciji, bo toti fakta i sami za sebe, tak fokusirani ljem na Vojvodinu i vitarhnuti zoz calosci jednej, očihljadno egzaktnej studiji visnovanej na dluhoročnim provadzenju obstavinoh medzi nacionalnima menšinami – barz alarmantni. Alarmantni, bo potverdzuju toto co i sami vidzime že še tu kolo nas i z nami zbuva...
A co še to zbuva z nami? Toto že še topime jak snjih na jarnjim slunku, topime še i ostava nas vše menjej! Ostalo nas tu nješka tak malo (nje treba nam statistika ta toto vidzic, treba ljem opatric kolo sebe), že vecej nje mame biološkej moci anji za proste reprodukovanje, co bi značelo za otrimovanje nješkajšoho čisla, a o dajakej revitalizaciji i premenki demohrafskih rušanjoh u naprjame zvekšovanja – anji podumac nje možeme. Ostalo nas tu tak malo, že bi nam za taki pemenki nje mohla pomohnuc njijaka avtonomija, njijake zvekšovanje pravoh i materijalnih možljivoscoh (co, rozumi še, nje znači že nam pomoc i potrimovka njepotrebni!). Nje pomohlo bi, bo še čislo našoho narodu na teljo zmenšalo, a toto co ostalo – rozšalo še na široko i na daljeko, že mi vecej jak etnična zajednjica, naj povem znova, nje mame biološkej moci za revitalizaciju. Anji da nas tu toti našo vlasci i narodi zoz htorima žijeme vjedno trimaju jak kapku na dlanju ta bi še u tim pohljadze njič značnjejše nje mohlo premenjic. Nje premenjelo bi še anji da še znova zavreme do jednoho-dvoh valaloh i tam žijeme sami, vidvojeni od šveta kolo sebe.
Jaki obstavini na mikro-planu, co znači tu kolo nas, možeme vidzic ked opatrime na svojo vlasni fameliji, na fameliji naših rodzinoh i sušedoh. Počnjice od svojoho djida i babi, po ocovi i po maceri, treba še vracic holjem pejdzešat roki do prešlosci ta provadzic premenki, uvidzime jaki nam buli djido i baba, jaki mi, a jaki našo dzeci i unuki. Vežnjice Ruske Slovo za ostatnji par roki, ta uvidzice jak še premenjovali mena i prezviska u vistkoh. Vežnjice, za priklad, jak malu anketu nješkajših obstavinoh robotnjikoh u Ruskim Slove, na Radiju i na Televiziji, napravce ljistinu menoh i prezviskoh – ta uvidzice co vam ukažu!
Jaki obstavini na makro-planu, co znači u šickih naših štredziskoh, može še vidzic ked še prejdze prez našo naseljenja. U Ruskim Keresture i Kocure išče mame svojo školi, mame išče i u Djurdjove, alje keljo išče mame dzeci u naših školoh? Gospodjincoh davno njet, tj. Gospodjinci tam, alje nas njet u Gospodjincoh, Djurdjov idze za njima, a hrafikoni u tim naprjame idu i u Novim Sadze, u Verbaše i dze nas išče jest u Bačkej, dok u Srime, Slavoniji i Bosnej toto co še slučelo njedavno ljem položelo čarnu – njenormalnu točku na jedno rušanje htore išlo prirodno ostatnji deceniji.
Možebuc še šicko toto nje vidzi tak jasno u Ruskim Keresture i Kocure, alje i tam, verim, statistika potverdzuje že jest vše menjej narodzenih, a vše vecej umartih, vše menjej mladih i reproduktivnej moci, a vše vecej starih. I všadzi vše vecej mišani malženstva. U Djurdjove – po slovoh starih htori pametaju i patra kolo sebe hvarja že »na calim šore u tricec ruskih obiscoh, mame ljem trojo dzeci u školi«. Ked pisatelja tej statji upisovali do školi daljekoho 1936. roku, bulo nas šickih vjedno 58 školjaroh u peršej klasi osnovnej, nje znali co z nami robic, jednu časc mueli položic od peršej kladi do serbskoho odzeljenja. Či zname keljo dzeci u peršej klasi osnovnjej mame nješka!?
Njič nje nove že še zoz Kerestura i Kocura viseljujeme, vekšina naših starih holjem »prešla« ked i nje »višla« zoz tih dvoh naših valaloh. Alje, dakedi zme ostavali svojo i tam dze zme išli, a teraz toti co vihodza njestavaju už u druhej generaciji. Hto nje veri, naj opatri jaka struktura mladih u Novim Sadze, Verbaše, Gunarošu dze še, vipatra doseljovala najvekša časc naših posle 1945.
Ked bi zme še šicki pozberali u Novim Sadze i Verbaše, možebuc bi nas i nje bulo menjej jak pred 20-30 rokami, alje zme rozšati na širokim polju, straceni u vekšinskim štredku, do školi nje možeme dzeci pozberac, a ked bi še popatrelo i na starosnu »piramidu« i strukturu familijoh (»mišani«, »svojo«), ukazala bi še žalosna slika.
Srim bi nam anji nje spominac! Tam davno pred popisovanjom 1991. nje bulo dzeci anji za jednu polnu klasu.
U spomnutej vistki, zoz htoru zme počali povedzene že zmenjšovane čisla šickih nacionalnih menšinoh pošljidok zmenjšovana natalitetu. Toto, rozumi še, calkom točne, teljo ljem že to obična tavtologija, nje rozjašnjuje anji preco tak, anji co to znači – zmenjšuje še natalitet ta nas jest menjej, menjej nas jest ta še smenjšuje natalitet!
U informaciji pririhtanej za Viveršnu radu po htorej tota vistka u »Borbi« napisana, bizovno jest toti i druhi fakta i rozjašnjovanja njeophodnih za porozumenje caloho problemu. Či bi nje mohlo objavic u Ruskim Slove holjem osnovni faktografski čisla na htorih tota informacija napravana i zaključenja htori zoz njih vivedzeni ?
Možebuc o tim bulo bešedovane na Medzinarodnej konferenciji o menšinoh u Juhoslaviji, otrimanej u Serbskej akademiji naukloh i umetnosci na počatku toho roku? U uvodnjiku objavenim u Ruskim Slove 20. januara t.r. (1995.) o tej konferenciji nje hutori še njič detaljnjejše. Ta anji či dahto od naših tam učastvoval.
Teljo ljem, že hoč jak to tam rozjašnjene, uvereni som že bi fakta i nauka povedli že mi jak etnična zajednjica, jak narod, jak narodnosc, nacionalna menšina – možeme še navolac jak sceme, nje možeme dluho obstac ked še budzeme zmenjšovac tak nahlo jak še zmenjšujeme ostatnjih rokob. Za tricec roki zmenjšalo nam še čislo za jednu trecinu! A zmenjšovac še, po šickomu budzeme i dalej, a u tim jest jakašik zakonitosc htora hvari že »zmenjšovanje na takim njizkim uirovnju (takim malim čislu) idze po progresivnej stopi«. Ked trebalo 30 roki da še našo čislo na urovnju od kolo 19.000 zmenjša za jednu trecinu - za keljo roki od toho čisla co ostalo stracime znova jednu trecinu? Dajce do kompjuteru šicki čisla, nje treba zabuc starosnu i famelijnu strukturu (»mišani« fameliji, »čisti« fameliji), hoč ljem na najmenjšim prikladu, ta dobijeme točnu projekciju, predskazanje...Co nam pove – petnac, dvacec, tricec roki?
Toto zmenjšovanje, mušime sebe povesc, ljubelo nam še ljebo nje, pošljidok jednoho prirodnoho, normalnoho rozvivovanja htore počalo veljo roki skorej i teraz še ljem pošvidšuje (na bok teraz či u tim normalnim i prirodnim bulo i keljo jest njenormalnoho i njeprirodnoho!). Toto topenje počalo tedi ked zme dostali polni prava, ta až i materijalnu pomoc za otrimovanje i rozvivovanje nacionalnej kulturi i svidomosci, tedi ked zme še jak rovnopavni počali mišac i integrovac do ekonomskih, kulturnih i političnih zbuvanjoh kolo sebe, ženjic še i odavac vonka zoz našoho narodu, ked zme postavali rovnopravni členi družtva u htorim žijeme (co, rozumi še, nje znači že nam šicko toto nje trebalo dac i hasnovac).
Mušeli zme »vojsc« do šveta, inšak nje mohlo buc, ostac nam zavarti u dvoh-troh valaloh značelo bi fizične njestavanje, njestalo bi nas jak vitrošenih fajtoh paradičoh. Tam dzeška 1945. šicki zme už medzi sobu buli rodzina, trece pokoljenje od dvoh vlasnih. A toto co še znami nješka zbuva, to coška druhe, kontradiktorne i boljace, alje – univerzalne, bo prikladi zoz istoriji i šveta kolo nas ukazuju že še prave toto zbuva i zoz druhima menšinami širom šveta.
Spomnjime še ljem naših Rusinoh, hoč jak ih tam volali u Madjarskej, tih od htorih še mi odvojeli kolo 1750 roku: Dok še mi tu, mala harstočka otrimali i zvekšali do čisla sposobnoho za život, začuvali i rozvili šicko svojoj, voni tam njestali, nješka ih jest teljo ljem za ukazovanje i dokazovanje politiki nacionalnej rovnopravnosci. Alje, zato jest kolo 300.000 Madjaroh hreko-katoljickej cerkvi...
Ked slovo o nas samih, dumam že bi še zoz statističnima faktami mohlo potverdzic že zme še, tam dzeška do 1918. roku trimali vjedno u svojih valaloh i čuvali svojo i sebe od odnarodzovanja, od politiki denacionalizaciji i asimilaciji. Zvekšovali zme svojo čislo, alje zme za toto placeli zoz tracenjom genetičnej i fizičnej sposobnosci jak jediniki, ked už nje i jak etnični korpus (treba še podsetic na rezultati vipitovanja psiho-fizičnih obstavinoh školskih dzecoh u Kulskej opštini tam dzeška 1946/47 roku).
Tak isto, zoz statističnima faktami bi še mohlo potverdzic že zme jak etnična zajednjica tam dzeška posle 1945. roku doscihli »verh« čislenej, a vošli i do pravej materijalnej i kulturnej ekspanziji, co nas šicko vjedno u obstavinoh jaki zme mali prirodno vodzelo do mišanja i integrirovanja zoz našim štredkom. Toto co teraz u tim pohljadze vidzime, toto co vikazane zoz procentom 27,13 – to ljem predlužovanje takoho rušanja, pošvidšene i deformirovane u obstavinoh u jakih žijeme ostatnji par roki.
Zoz tim šickim co povedzene, zvekšovala še i migracija, viseljovanje za robotu, za hljebom, za ljepšim životom zoz »jadernih« štredkoh, Ruskoho Kerestura i Kocura, alje i zoz Djurdjova, Gospodjincoh i druhih mestoh (Šid, itd.), do Kuli, Verbasu, Novoho Sadu, Subotici, Vukovaru, Vinkovcoh, Oseku i vše daljej i daljej, ta i prejg morja, do Ameriki, Kanadi, Avstraliji i druhih žemoh. Hto raz pošol-pošol na vše. Rok-dva še trimal svojoho, dok banoval za starim krajom, dok nje naučel jazik i počak zarabjac dolari, a vec še pridal, postal 100% Amerikanjec, Kanadjanin, zoz dzecmi i unukami bešedoval po anglijski.
Taki procesi nacionalnej i kulturnej homogenizaciji, jaki še tu z nami zbuvaju u naših krajoh, prirodno i normalno, naj povem znova, všadzi provadzeni zoz migraciju, odnarodzovanjom i asimilaciju, jak pošljidok ekonomskoho, tehnološkoho i kulturnoho rozvivovanja i povjazovanja, a bome i vojni, premenki hranjicoh, itd. Pri tomu, deržavna politika vekšinskoho narodu, až i tam dze urjadovo vodzela politiku etničnej-nacionalnej rovnopravnosci, čuvanja i pomahanja menšinskim pripadnjikom na taki procesi asimilaciji vše barz dobre patrela. Zoz njenormalnima nukašnjima ljebo vonkašnjima obstavinami, politika asimilaciji i integrirovanja še, jak to prikladi širom šveta potverdzuju, ljem pošvidšuje.
Vipatra že asimilacija idze pomalši tam dze vekšinski narod-deržavotvorna nacija ma naspram sebe ljem jednu-dva nacionalni menšini, tam dze deržavna organizacija visnovana na demokratskih-hraždanskih principoh, otrimovanju lokalnej samoupravi, počitovanju človekovih i hraždanskih pravoh i šljebodoh. U takih uslovijoh, zna prisc i do budzenja - do pravej renesansi nacionalnej svidimosci i čuvstvoh zanjedzbatih menšinskih grupoh, co provadzene zoz všeljijakima ambicijami. Alje njigdze rišenja za svojo problemi maločisleni menšini rozdzeljeni medzi vecej deržavami nje mohli najsc vonka zoz deržavi u htorej žili. Inšak, vipatra anji nje može buc. Nacionalne čuvstvo še može preljac prejg deržavnih hranjicoh, alje ih nje može viscerac, može rozdzeljeni časci jednoho narodu povjazovac kulturno, ta i ekonomski, alje ih vidzeljic i povjazac do jednoho nje može. Prikladi o tim jest nadosc u nješkajšim švece, spomnjeme ljem že še prave toto slučovalo zoz Rusinami/Rusnacami u Ukrajini, Poljskej, Češkej, Slovackej. Madjarskej i Rumuniji. Ked slovo o kulturnim i druhim povjazovanju, u odredzenih uslovijoh na tim bi mohla robic ljem naša časc, jak najrozvitša (vipatra že taki ambiciji i jest, z boku vecej jak u jednim našim štredku, alje anji toto, ked slovo o tracenju čisla - premenjic njič nje može, anji tu znami, anji tam z njima).
Za rozliku od hevtih Rusinoh/Rusnacoh z jednoho i druhoho boku Karpatskih brehoh, zoz nami tu nje taki slučaj, preto že mi tu davno pripoznati jak nacionalna menšina, homogenizovani i formirovani jak taki etnično i kulturno, dzekujuci tomu zme še tu otrimali. Mi še tu otrimali i zvekšali našo čislo za toti 250 roki, co prave istorijne čudo, bo »švižej krevi« nje bulo, raz še našo viseljeli, značnjejših vjazoh zoz narodom od htoroho zme še rozdzeljeli nje bulo. Cerkva nas trimala vjedno i našo školovani ljudze, jak i mocna žažda ekonomski i kulturno še vidzvihnuc. Jak anji jedna taka mala etnična zajednjica u novim, rozličitim alje bljizkim slavjanskim štredku zme še sformirovali, postali taki jaki zme nješka. Ljebo, naj povem za tih htori bi u tim slove »sformirovali« mohli hljedac toto čoho njet, u novim štredku zme zvekšali svojo čislo i privedli po konjec formirovanje svojoho etničnoho-nacionalnoho-kulturnoho identitetu, čijo počatki i korenji nahodzime u starih krajoh.
Postali zme rozličiti od šickih »naših« hoč jak ih navolali, rozličiti i od štredku u htorim žijeme. »Viscerac« šicko toto rozlične co še za telji roki rozdvojenoho životu stvorelo nje može njihto, anji ked bi dahto taki ambiciji i materijalni moci mal. Svidomosc o istim pohodzenju, bljizki običaji, bešeda, harakter i druhe barz važni označenja, alje nje tvorja sami po sebe narod, nacionalnosc i naciju, nje menjaju realnosc.
Jaki zme prišli, taki zme prišli, ohabeli zme za sobu i stari kraj i prešlosc htora nas povjazuje zoz šickima Slavjanskjima narodami, a tu zme za toti 250 roki postali taki jaki zme nješka (naj povem za Kocurcoh, voni »ešči vše« dakus rozličiti od Keresturcoh i nas druhih).
Ked slovo o tim, mi svojo i nje mame še gu komu prituljovac, anji še od dakoho rozdzeljovac. Mame svoju istoriju, htora nas povjazuje zoz šickima Slavjanskima narodami. Keljo mame i zoz htorim zajednjickoho u prešlosci slavjanskih narodoh, to pitanje za istoriju, a realnosc potverdzuje že zme nješka rozličiti i od tam hevtih naših od htorih zme še pred 250 rokami rozdzeljeli. Nje ljem mi, zoz našim priseljenjom, alje i voni tam išli po svojih dražkoh u ramikoh rozličitih deržavoh htori dluho nad njima zaprovadzovali politiku odnarodzovanja. Medzi rozdzeljenima čascami njigda nje bulo značnjejših vjazoh. Ta i nješka, toti vjazi idu vecej indirektno, prejg viseljencoh u Kanadi i Ameriki, jak direktno. Zaš ljem, i taki vjazi pomahali otrimovanju »žirjački«, ta i budzenju nacionalnej svidomosci, co še vidzi u nješkajših obstavinoh.
Toto šicko tu vipripovedane preto že da na koncu možeme povesc že še mušime barz dobre prerahovac, na peršim mesce toti htori maju ambiciji robic na dobre nas šickih. Ta ked še prerahujeme, uvidzime že zme tu sami i tu mame sami ostac – sami zos sobu i zoz narodom zoz htorim tu žijeme 250 roki. Tu zme, rozličiti, svojo, alje taki pomišani že bi nas bulo barz čežko vidzeljic. Anji bi nas njihto, i ked bi scel nje mohol vihnac, a da zoz nami nje viženje holjem teljo i svojih. Tu zme, taki jaki zme, a taki zme, za rozliku od Madjaroh, Slovakoh Rumunoh spomnutih u navedzenej vistki že nje mame anji dze pojsc, nje možeme pojsc domu – gu svojomu. »Dze moj dom«, znace jak še pital jeden biblijsku mučenjik. Dze moj dom – či u Madjarskej odkalj našo prišli, či u Slovackej, či u Rumuniji, či u Ukrajini!? Za toti 250 roki nje znam či bi še našlo dzešec fameliji htori bi u spomnutih žemoh hljedali i našli svoj dom. Nje preto že bi nam tam nje bulo dobre, alje preto že to nje našo. Tam bul dom naših pra-pradjidoh, a naš dom tu. Nje ljem že še mi nje vracali nazad, alje anji voni nam tu nje prihodzeli, ljem jak hosci, do rodzini. A ked prišli, prešli tak jak tota kocurska njevesta co za milim prišla zoz Kijeva, perše co obačela bulo že zme nje jedno iste – »njič som nje rozumela co mi pripovedaju, nje rozumela anji ja ih, anji voni mnje, nje znala som anji či to voni bešeduju po ruski či po serbski«.
Ostavame tu sami zoz sobo u zoz nardami zoz htorima žijeme 250 roki. Dok žijeme, jak taki, treba i mame pravo hljedac šicko toto co maju i druhi. Anji vecej, anji menjej, teljo ljem dakus po inšak, na keljo zme inšaki. A nad tim co še tu z nami zbuva, darmo budzeme plakac, nje treba anji plakac,anji oči zaverac. Možeme še ljem cešic že nas jest šickih na šicko, ta i že jaki make krasni, zdravi školovani dzeci, jakih mame dobrih žecoh (Dejan, Radovan, Aurel, Jano, Pišta), jaki mame krasni njevesti (Darinka, Dragica, Piroška) i mudrih unukoh (Zoran, Goran). A ked še dobre prerahujeme, uvidzime že mi tu nje njestavbame, mi nje »ostatnji Mohikanci« (apametace novelu Fenimora Kupera?), nas tu jest vše vecej – teljo ljem že še menjame, postavame inšaki od naših djidoh. Vžal som tak za priklad jednoho mnje dobre poznatoho djida Mihala i babu Marju: Voni 1940. roku mali pecero dzeci, pejc njevesti i 21 unuče, bulo ih šickih vjedno 33. A pol vika poznjejše, 1990., narahoval som ih potomkoh rovno 112, živih, mertvih som nje rahoval. Za pol vika še na teljo zvekšali! I ked som ih hljedal dze su, našol som ih u Djurdjove, Keresture, Kocure, Verbasu, Novim Sadze, Subotici, Zombore, u Franfurtu, Malmeu, Torontu, Čikagu, Melburnu – bulo ih všadzi, bulo ih všeljijakih, ljem takih jaki im buli djido Mihal i baba Marja – vecej nje bulo!
Naspravdi, jak hvarel naš poeta, tu nas išče vše jest...
PS. Predkladam šickim tim htori budu mac scerpenja prečitac toto co tu napisane, naj vežnju za priklad jednoho, ljebo obidvoh svojih djidoh i babi, po ocovi i po maceri, naj vivedu za sebe statistiku našoho ščezovanja. Vec šednjeme ta zoz šickoho zložime jednu veljku, calu sliku i budzeme hljedac kedi to i jak počalo, i dze korenji šickomu tomu. Mihal Hornjak
|